Komunikacija z osebo z demenco

Komunikacija z osebo z demenco

Osebe z demenco so čustveno bolj ranljive, zato je še posebej pomembno, kako se jim približamo in na kakšen način z njimi komuniciramo, da njihove stiske še ne poglobimo.

Pri komunikaciji je pomembno, da osebi z demenco v pogovoru oz. pri tem, kar nam želi sporočiti, pritrdimo, čeprav povedano ni vedno točno. Oseba z demenco denimo vpraša, kdaj bo kosilo, mi pa vemo, da ga je pojedla pred pol ure, a se tega ne spomni več. Ker vemo, da je spomin za shranjevanje novih informacij upadel, je prav, da ji na vprašanje odgovorimo tako, da se bo počutila sprejeto in zadovoljno. Rečemo lahko npr. kosilo bo kmalu ali čez pol ure. To ne pomeni, da smo se osebi zlagali, pač pa zgolj to, da smo stopili v njen svet zaznavanja in se ji tako približali. Soočanje z resnico je za osebo z demenco neprimerno, saj poglablja njeno stisko. Osebi na splošno odgovorimo na vsako njeno vprašanje, čeprav že tretjič zaporedoma, in ne pripominjamo, kolikokrat smo to že storili v isti uri/dnevu.

Naomi Feil je razvila posebno metodo komunikacije z osebami z demenco, ki jo je poimenovala validacija ali empatično razumevanje. Validacija pomeni, da osebo z demenco potrdimo - validiramo v njenem doživljanju.

Z osebo z demenco naj se pogovarja le ena oseba naenkrat. K osebi pristopamo od spredaj, saj lahko tako uporabi vse čute (in se počuti varno). Izrednega pomena je tudi očesni kontakt, s katerim vzpostavljamo medosebno zaupanje. Besede, ki jih uporabljamo, naj bodo vedno preproste, stavki kratki in jedrnati, navodila enostavna, govor počasen in razločen ter glas primerne jakosti glede na situacijo. Pozorni smo tudi na to, da osebo spodbujamo h govorjenju in je ne popravljamo, dotike pa uporabljamo samo, če oseba to dovoli. Izogibamo se besed „morate“, „ne smete“ in se z njo ne prepiramo, čeprav vemo, da imamo prav. Pri vsem tem moramo paziti tudi na različne motilce: zvoki radia, TV v prostoru, nahajati se moramo v istem prostoru in ne govoriti od nekje daleč itd.

 

 

Stopnje komunikacije oz. validacije po Naomi Feil:

 Značilna vedenjaKomunikacija
Prva stopnja Zanikanje težav
• Opravičevanje za izgubo spomina
• Zanikanje izgube vida, sluha, gibljivosti itd.
• Zanikanje čustev in občutkov osamljenosti, strahu, veselja ipd.

Nasprotovanje spremembam
• Vznemirjenost, če stvari niso vedno na istem mestu (stol na pravem mestu, druga oseba v prostoru …)

Zavračanje stika z očmi

Obtoževanje drugih (da so jim kaj odtujili, podtaknili ipd.)
1. korak: Centriranje
• osebi posvetimo popolno pozornost, se ne obremenjujemo z lastnimi čustvi, skrbmi, predsodki;
• občutkov ne nagovarjamo neposredno: npr. „Imam občutek, da ste razburjeni.“;
• pozorni smo na to, da so dotiki samo na željo ali kot vračanje dotika;
• ne opozarjamo na pomanjkljivosti, ne popravljamo osebe;
• izogibamo se vprašanjem, zakaj ali kako to, saj zahtevajo utemeljitev, ki pa je bolnik z demenco ne more dati;
• vprašanja o podrobnostih (npr. Kdo, Kaj, Kje?) so pogosto prezahtevna in osebo spravljajo v nelagodje;
• bolje je osebo spraševati tako, da lahko odgovori z da ali ne.
Druga stopnjaČasovna dezorientacija
oseba izgublja občutek za čas; zamenjuje osebe iz sedanjosti z osebami iz preteklosti;
• misli lahko, da starši še živijo/da so otroci še majhni;
• želi se vrniti v svoj prejšnji dom (pogosto v obdobje otroštva, mladosti, v hišo svojih staršev);
• občasno ne prepozna svojega zadnjega stanovanja;
dolgoročni spomin je še ohranjen, kratkoročni pa se občasno izgublja;
• oseba občasno sliši tudi glasove, zvoke iz preteklosti, vidi svoje slike, zaznava vonjave;
• pogled se oddaljuje in ni usmerjen;
govor je lahko tih, nejasen. Oseba si lahko izmišlja nove besede, ker ne najde pravih besed;
• zaradi nerazumevanja okolice je oseba z njo pogosto v konfliktu.
Validacijsko ravnanje:
• usmerjeno je v to, da osebo jemljemo resno, ne glede na resničnost njenih/njegovih trditev;
• pazimo na višino našega glasu, da ostaja na isti ravni kot višina glasu pri osebi z demenco;
• dovolimo in spodbujamo, da oseba pripoveduje o svojih spominih, dokler to še zmore.
Tretja stopnjaPonavljajoči se gibi:
• Brisanje, hoja, zibanje in ob tem spuščanje različnih zvokov, jokanje, klici, brundanje, mrmranje ali petje.
• Oseba že redko prepozna znane obraze, npr. svojce, sosede, negovalno osebje in občasno reagira na osebe in stvari iz preteklosti.
• Občutek »jaza« se pogosto izgubi.
• Na dotike in neposreden pogled se oseba odziva, vendar oči hitro odmakne.
• Oseba znanih opravil ne zmore več (ali le stežka) opravljati in pogosto trpi za inkontinenco.
Validacijsko ravnanje:
• uporabljamo večpomenske besede;
• ponavljamo izgovorjene besede osebe z demenco;
• določeno vedenje poskušamo povezati z neko potrebo;
• uporabljamo dotike, glasbo in zrcaljenje (pri čemer moramo biti previdni, da ne posnemamo osebe, temveč le njena dejanja, recimo hodimo z njo gor in dol po hodniku, brišemo prah, ipd.).
Četrta stopnja Vegetiranje
• Ni več lastne pobude oz. je le neznatna.
• Oseba ne prepoznava svojcev (tudi če le-ti dnevno prihajajo na obisk).
• Ne kaže občutkov (vsaj ne tako, da bi bili drugim vidni).
• Oči ima pogosto zaprte, ni opaznega zavedanja lastnega telesa.
• Ne govori več ali komaj kaj.
• Je inkontinentna.
Validacijsko ravnanje:
• osredotočanje na centriranje, dotike,
• uporabljamo glasbo, bazalno stimulacijo, vtiramo poživljajoče esence,
• z dementno osebo se pogovarjamo v celih stavkih.