Komunikacija z osebo z demenco

Osebe z demenco so čustveno bolj ranljive, zato je še posebej pomembno, kako se jim približamo in na kakšen način z njimi komuniciramo, da njihove stiske še ne poglobimo.


Pri komunikaciji je pomembno, da osebi z demenco v pogovoru oz. pri tem, kar nam želi sporočiti, pritrdimo, čeprav povedano ni vedno točno. Oseba z demenco denimo vpraša, kdaj bo kosilo, mi pa vemo, da ga je pojedla pred pol ure, a se tega ne spomni več. Ker vemo, da je spomin za shranjevanje novih informacij upadel, je prav, da ji na vprašanje odgovorimo tako, da se bo počutila sprejeto in zadovoljno. Rečemo lahko npr. kosilo bo kmalu ali čez pol ure. To ne pomeni, da smo se osebi zlagali, pač pa zgolj to, da smo stopili v njen svet zaznavanja in se ji tako približali. Soočanje z resnico je za osebo z demenco neprimerno, saj poglablja njeno stisko. Osebi na splošno odgovorimo na vsako njeno vprašanje, čeprav že tretjič zaporedoma, in ne pripominjamo, kolikokrat smo to že storili v isti uri/dnevu.

Naomi Feil je razvila posebno metodo komunikacije z osebami z demenco, ki jo je poimenovala validacija ali empatično razumevanje. Validacija pomeni, da osebo z demenco potrdimo – validiramo v njenem doživljanju.

Z osebo z demenco naj se pogovarja le ena oseba naenkrat. K osebi pristopamo od spredaj, saj lahko tako uporabi vse čute (in se počuti varno). Izrednega pomena je tudi očesni kontakt, s katerim vzpostavljamo medosebno zaupanje. Besede, ki jih uporabljamo, naj bodo vedno preproste, stavki kratki in jedrnati, navodila enostavna, govor počasen in razločen ter glas primerne jakosti glede na situacijo. Pozorni smo tudi na to, da osebo spodbujamo h govorjenju in je ne popravljamo, dotike pa uporabljamo samo, če oseba to dovoli. Izogibamo se besed „morate“, „ne smete“ in se z njo ne prepiramo, čeprav vemo, da imamo prav. Pri vsem tem moramo paziti tudi na različne motilce: zvoki radia, TV v prostoru, nahajati se moramo v istem prostoru in ne govoriti od nekje daleč itd.