, ,

Zakaj spreminjanje navad varuje pred demenco in kognitivnim upadom?

Zakaj spreminjanje navad varuje pred demenco in kognitivnim upadom?

Alzheimerjeva demenca danes prizadene več milijonov ljudi na svetu, v prihodnjih dveh desetletjih pa strokovnjaki napovedujejo, da se bo število podvojilo. Prav zato je demenca postala prioritetna naloga zdravstvene politike, ne le na področju kurative, pač pa tudi preventivnih ukrepov. Vzrokov za njen nastanek še ne poznamo, a številne študije izpostavljajo več rizičnih faktorjev, mnogi med njimi so del t.i. civilizacijskih bolezni, ki danes pestijo velik del prebivalstva zahodnega sveta. Zdrav življenjski stil, ki vključuje fizično in miselno aktivnost, zdravo prehrano, izogibanje odvisnostim, druženje, dovolj spanja in izogibanje stresu so varovalni dejavniki pri napredovanju demence. Tveganje za demenco je odvisno od razmerja teh faktorjev skozi celo življenje.

Preventivno delovanje je velik izziv in tudi če ne bo neposredno vplivalo na razvoj demence, vključuje tako univerzalne napotke, da bo to pozitivno vplivalo na kvaliteto življenja tudi v pozni starosti.

Dobra informiranost o demenci ter poznavanje rizičnih in varovalnih dejavnikov so prve stvari, ki jih lahko kot posamezniki naredimo. Ko želimo v svoja življenja vnašati spremembe, je na začetku potrebno temu posvetiti veliko časa, saj spreminjamo svoje navade in vsakodnevne rutine. Pri demenci je to ključni dejavnik, saj vzpostavljanje novih nevronskih povezav od nas zahteva, da delamo nekaj, česar do sedaj še nismo. Rutinska opravila so potrebna, saj nam dajejo občutek varnosti in sproščenosti, a če želimo spreminjati navade in se učiti nekaj novega, moramo stopiti »iz svojih okvirjev«. Sprememba rutine od nas zahteva vzpostavljanje novih navad kar ni vedno enostavno. Včasih potrebujemo spodbudo od zunaj, od nekoga drugega, včasih jo najdemo sami z branjem knjig, revij, poslušanjem drugih ljudi, gledanjem različnih oddaj itd. Odločitev za spremembo pa je na koncu vedno le naša.

Če spadamo v rizično skupino za nastanek demence je smiselno, da vključujemo nove aktivnosti na čim več področjih. S celostnim pristopom, ki bo obsegal krepitev kognitivnih sposobnosti, zaznav, gibanje, zdravo prehrano, socialno vključenost in druge varovalne dejavnike, bomo obogatili tudi naš vsakdan.

Zdrav življenjski stil vpliva na našo kognitivno rezervo - ugotovitve obsežne metaanalitične raziskave so pri nekaterih posameznikih pokazale, da celo do te mere, da se demenca ni razvila, kljub temu, da so imeli ljudje predispozicije za njen nastanek. Aktivnosti, ki so se jih osebe posluževale v življenju, so zmanjšale tveganje za nastanek demence skoraj za 46% .

Če so možgani aktivni, se vzpostavljajo nove nevronske povezave, saj možgani ohranjajo svoj plastičnost tudi v pozni starosti. Vse kar delamo z rokami, vsak naš gib in tudi vse kar zaznavamo s čutili (vid, tip, sluh, okus, vonj), se preko več tisoč živčnih končičev poveže z našimi možgani. Če opravljamo aktivnosti, ki jih nismo vajeni, dovolj dolgo (npr. nekaj tednov ali mesecev), z več ponovitvami in dovolj veliko intenzivnostjo, vzpostavljamo med nevroni nove povezave. Ker so možgani zelo kompleksna stvar, aktivnost ne vpliva le na eno področje delovanja. Tako npr. hkrati z opazovanjem slike, stimuliramo tako center za vid kot tudi center kjer skladiščimo naše spomine, znanje, govor, čustva itd. Ko premikamo figurico igre Človek ne jezi se po podlagi, aktiviramo center za motoriko, ravnotežje, koordinacijo oko roka in tudi spomin, številske predstave, logično sklepanje itd. Podoben učinek imajo sestavljanke. S preprosto sestavljanko vzdržujemo pozornost, koncentracijo, krepimo vidne zaznave, občutek za prostor in orientacijo ter logično sklepanje.

Pozitivne učinke različnih aktivnosti bomo okrepili, če jih bomo kdaj izvajali tudi v skupini. O tem kako pomembna sta medsebojno druženje in komunikacija pri demenci, govori veliko študij. Ena izmed njih, Kungholmenova študija 2, je pokazala, da lahko šibka socialna mreža poveča tveganje za pojav demence tudi za 60 %. Zato je smiselno, da se ljudje med seboj povezujemo, ne le znotraj iste generacije, ampak tudi medgeneracijsko. A to ni vedno enostavno. Vzrokov za slabše vključevanje je lahko zelo veliko, od značajskih lastnosti, do manjše zmožnosti, telesnih ovir itd. Pri napredovani demenci posameznikom druženje predstavlja vedno večjo stisko in se mu pogosto raje izognejo. Pot do druženja lahko v takih primerih poiščemo prav v igrah. Z različnimi zabavnimi, prijetnimi prostočasnimi aktivnostmi, ki so prilagojene človekovim zmožnostim, se osebi lahko približamo. Naj bodo aktivnosti takšne, da aktivirajo pretekle spomine s podobami, ki so osebi znane in domače – tako bomo lažje spodbudili komunikacijo in prijetno druženje.

Naj ponovno poudarimo, da imajo preventivne aktivnosti, ki jih izvajamo že v zgodnji starosti ali v začetni fazi razvoja demence, največji učinek, zato ne odlašajmo predolgo z odločitvami za spremembe v našem življenju, če menimo, da bi nam te koristile. Vsak dan je nova priložnost.

 

Fratiglioni, L. W. (2007. ). Alzheimer's disease and dementia. Major findings from the Kungsholmen Project. Prevention of Physiology & Behavior, 92,, 98-104.

Katzman, R. T. (1988). Clinical, pathological, and neurochemical changes in dementia: a subgroup with preserved mental status and numerous neucortical plaques. Annals of Neurology. 23(2), 623-29.